Nadaljevanje zgodbe o B12

Kot sem obljubila se zopet javljam z novimi rezultati o B12, ki so ne samo presenetili mojega osebnega zdravnika ampak so tudi mene nadvse razveselili. Dobila sem novo motivacijo in ugotovila, da moja laična teorija glede aktivnosti v zvezi z B12 očitno kar drži. Zdravnik je odstopil od ideje, da je nekaj narobe z mano, da je treba pregledati to in ono, da imam neko bolezen ... in dejal, da naj nadaljujem s tem, karkoli že počnem, ker očitno deluje in se vidiva čez eno leto. Ja, moj B12 je napredoval na 73 in se počasi, a vztrajno dviguje. Seveda je še prenizek zato se vam bom še javljala glede tega.

Kaj je moja teorija in kaj počnem? 

Menim, da mi B12 blokira ne preveč dobro delovanje trebušne slinavke s tem, ko se najem preveč sladkega, bodisi sadja ali kombinacijo sadja in maščob na primer oreščkov ali celo veganske pice, kakega eko brezglutenskega piškota in podobno. To je očitno zame neprava kombinacija, s tem očitno v telo vnašam neprave informacije oz. je moj glikemični indeks takrat previsok s čimer povzročam škodo trebušni slinavki. Moj problem menim, da je zasvojenost, ki se vleče od prej, s sladko in mastno hrano, predvsem so bili to čokolade, sladkarije, sadje in podobno.

Če ste brali moj prejšnji članek pred pol leta sem iz tega,da B12 ni bil sploh v meji merljivega prišla na 62 enot in zdaj sem dosegla še 73 enot. Kaj sem menila, da lahko storim in kako se je to obneslo?

Kot rešitev problema sem videla v tem, da sem se strogo držala količine domačega (nikakor ne kupljenega ali suhega sadja), ki sem ga zaužila naenkrat in v enem dnevu, samo dopoldan. Zelo sem se držala tudi tega, da ne jem predelane hrane ali karkoli kupljenega v trgovini. Trudila sem se ugotoviti, kako s sonaravnim načinom pridelave hrane na gredicah, ki jih obdelujem lastnoročno, obdržati B bakterije, ki so potem prisotne tudi v moji hrani, ki je ne perem pri uživanju in ne predelam ali čim manj predelam in še to izključno z malo kuhanja in nič drugega. Najprej sme tudi menila, da bom B12 pridobila dovolj s kvasom in fermentirano hrano, pa se ni obneslo. Tovrstno prehrano sem izločila iz jedilnika vendar se je B12 vseeno dvignil.

In rezultat je tukaj, brez inekcij in zdravil sem na naraven način začela pridobivati B12 izključno z domačo rastlinsko hrano. Posledica vsega tega pa je, da sem začela smrdeti po zastaranih strupih še od prej, ko sem uživala mlečne izdelke živalskega izvora, ki gredo šele sedaj ven iz mene iz celulita, po več kot desetletju veganske prehrane in načrtnega gibanja. Počutje ni ravno najboljše, saj se mi pri tem telo zastruplja, vendar vztrajam tako, da uživam več tople vode ter diuretikov, kot so peteršilj, kumina, komarček, pegasti badelj, kurkuma, radič, zvezdica in podobno, kar najdem na svojem vrtu.

Pri tem opozarjam, da se je dobro poučiti o pravilni prehrani in preizkusiti na sebi. Za začetek priporočam knjige dr. Uroša Šinigoja, ki je eden zelo redkih zdravnikov, ki se ukvarja tudi s prehrano svojih bolnikov in lahko meri konkretne rezultate na njih. Če ste na začetku poti glede spreminjanja hrane zares priporočam branje teh knjig, kot so Hrana v medicini prihodnosti, Rdeča nit zdravja, Novo zdravje; manjkajoče skrivnosti zdravega življenja. V njih boste našli čisto kratke in jedrnate ter konkretne napotke za izboljšanje svojega zdravja s pomočjo prehrane. Objavljeni so tudi recepti. Veliko govori o holesterolu ter tudi fizični aktivnosti. Mene so knjige navdušile zaradi strokovnega pristopa. Kljub temu, da jih je napisal zdravnik so zelo dobro razumljive vsakemu laiku, saj so pisane v preprostem in jasnem jeziku. Marsikaj, kar prej nisme razumela, zdaj razumeme in sem lahko zato tudi konkretno izboljšala svoje zdravje. Tukajle je še povezava do njegove spletne strani Knjigazazdravje https://www.knjigazazdravje.si/

Zgodba o B12

Kaj je sploh B12? Moja razlaga je, da gre za zelo kompleksno skupino vitaminov B kompleksa, ki so v in na hrani, se lahko tvorijoo v organizmu in se vnašajo tudi s pomočjo hrane ter pri tem sodelujejo bakterije. B12 si sama poenostavljeno predstavljam kot bakterijo, ki povzroča nastajanje vitamina B12 v telesu, ki sodeluje pri veliko procesih zato njegovo pomanjkanje lahko povzroči resne okvare telesa in tudi usodnne bolezni.

Pri meni je krvna analiza pokazala, da imam kritično pomanjkanje B12 in sicer pod mejo merljivosti torej pod 61. Medicinska rešitev je takojšen vnos B12 z inekcijami. Spraševala sem in raziskovala izvor B12 v inekcijah, vendar nisem dobila podatka, iz česa je zdravilo narejeno. Ker imam izkušnje z železom, da mi ni nič pomagalo, kar ponujata današnja medicina in farmacija, sem se naslonila na svojo pamet in se lotila raziskovanja, kako trajnostno odpraviti mojo težavo.

Mit o veganih in pomanjkanju B12

Najprej sem ugotovila nekaj zelo zanimivega. Srečala sem družino, ki so vsejedci in uživajo meso,  mlečne izdelke ter jajca, pa imajo vsi člani družine po očetovi strani skrajno pomanjkanje vitamina B12, enako kot jaz, ki se prehranjujem rastlinsko. Tudi zdravniški članki so mi to potrdili, da pomanjkanje B12 ni nujno povezano s prehrano. Dejstvo sicer je, da vegani, ki jedo izključno hrano iz velikih trgovskih centrov, ne morejo vnašati vitamina B12 s hrano, saj ga v taki hrani ni. B12 je na sončnih travnikih, kjer morajo biti pogoji za to bakterijo in je v hrani, ki je biološka.  To pomeni, da so med vegani razlike, odvisno, kkašno vrsto hrane jedo in jih ne moremo metati vse v en koš. Vedeti torej moramo, kdaj rastlinska hrana vsebuje B12. Sama hrane živalskega izvora ne uporabljam, ker mi po njej ni dobro in se takoj pojavijo vse bolezni, ki so mi delale velike težave. Osebno menim, da vnos B12 iz take hrane zame ni primeren, ker je že predelan oz. uporabljen, kar enako velja za prehranska dopolnila rastlinskega izvora.

Kaj pomeni pomanjkanje B12?

Nekaj simptomov pomanjkanja B12 imam, vendar pa je nekaj navadnega, pri ponanjkanju tega vitamina bi namreč morala imeti tudi pomanjkanje folne kisline in anemično krvno sliko, kar pa je pri meni ravno obratno. Zato sem še raziskovala naprej in odkrila, da so ljudje, ki sicer B12 imajo, pa jim ga telo ne absorbira. Podobno, kot je to na primer pri sladkorju, če je telo odporno na iznulin, sladkor ne gre v celice in ga je v krvi preveč, kar pomeni posladično sladkorno bolezen, zato je človek kljub veliko sladkorja v krvi lačen in oslabel, brez energije ter hlasta po sladkem (slaščice, sladkor, sadje). Da B12 ne preide v celice lahko povzročijo nekatera zdravila in bolezni, med njimi na primer je tudi okvarjena trebušna slinavka ali problem želodčne sluznice in receptorjev.

Kako sem se lotila eksperimenta?

Obogoatena z vsem tem teoretičnim znanjem sem se v skladu z dogovorom z mojim osebnim zdravikom sitstematično lotila sksperimenta. Moja teza je obsegala naslednje: da B12 ne prehaja v celice zaradi trebušne slinavke in da moram vnesti v telo več B12 ter beljakovin. Pri trebušni slinavki in sladkorju je še težava zaradi premalo gibanja, kar sem morala vljučiti v svoj program rehabilitacije. Tako sem šest mesecev delala naslednje:

• pitje mlačne vode (hladna ustavlja prebavo)
• jogijske raztezalne vaje zjutraj
• vnos več beljakovin kot so nakaljena pšenična zrna, nakaljene sončnice, nekateri oreščki, sveža kopriva, soja
• vnos hrane, ki vsebuje veliko B12: nakaljena pšenična zrna, kislo zelje, fermentirana hrana kot so kislo ovseno mleko, sojin jogurt, neoprana zelenjava in sadje z mojega vrta, hrana z mojega vrta
• napor vsak dan vsaj pol ure, da se prepotim (nisem delala redno) zaradi sladkorjev
• izogibanje sladkemu sadju in vsej hrani, ki ima visok glikemični indeks

Primer obroka: namočena mleta semne lanu, sezama in maka, sojin jogurt, cimet in jagode ali borovnice.

Kislo ovseno mleko sem naredila tako, da sem oves zmlela v kavnem mlinčku in ga namočila v izvirsko vodo za 3 dni, da je postalo kislo in tako vsebovalo bakterije B12. Na sliki je eksperiment, ko sem mu dodala žlico jogurta in je iz njega nastal zanimiv redek kisel jogurt.

Nakaljena sončnična semena.

Rezultati eksperimenta

Po šestih mesecih sem zopet naredila krvne preiskave, ki so pokazale, da je moj način reševanja težave pomanjkanja B12 pri meni uspešen, saj se je pomanjkanje B12 dvignilo iz neznane številke pod mejo merljivosti na 62, kar je že številka, ki je merljiva. Imam tudi nove ideje in izkušnje, kako bom trjanostno rešila svoj problem z B12. S svojim eksperimentom bom nadaljevala in se oglasila spet čez šest mesecev, ko dobim nove rezultate. 

Še o presni in kuhani hrani

Preteklo je kar nekaj časa od zadnje objave, vendar sem vmes res intenzivno delala na sebi in prehrani ter gibanju.

Okolje in pogoji

Moji žilvjenjski pogoji so se izboljšali tako, da imam sedaj varno, toplo in suho bivališče, kar sem najbolj pogrešala. Imam tudi kar nekaj lastne zdrave, biološke hrane in možnost nabiranja divjih samoniklih rastlin, kar je velik plus. Imam odlično izvirsko vodo preverjeno vodo, ki na moj organizem dobro vpliva in ni primerjave z vodo iz pipe. Sem na čistem zraku, kolikor je pač lahko čist na tem planetu. Edino, kar me še malo pesti so občasni stresi zaradi starega avta, ki se večkrat pokvari, zato moram uporabiti lastne noge, kar spet pripomore k dobremu zdravju in počutju, vzame pa mi ogromno časa, saj sem do prvega javnega prevoza oddaljena 14 km po strmem klancu. Večino dni, razen ob vikendih, ko v prazno vas pridejo vikendaši, je mir. Še eden od osnovnih pogojev za dolgo in zdravo življenje. Skratka vse osnovne pogoje sem uspela izboljšati, kar se tudi pozna na krvni sliki in zdravniških preiskavah. Sem zelo zdrava razen B12, o čemer pa bom govorila v posebnem članku.

Kako sem do tega prišla? Najprej sem morala imeti dosti znanja o tem, kaj sploh potrebujem, da bom zdrava. Nato mi je moralo to postati smiselno. Sprejela sem odgovornost za lastno zdravje in začela delovati. Venomer se motim, padam, delam napake ... kar mi jasno kaže pravo pot in vedno znova poskušam še druge poti.

Presna in kuhana hrana

Po tolikem času zdaj že jasno vem, da kuhana hrana, tudi če jo namakam in odcejam vodo, da spravim ven čim več sladkorjev, mi ne ustreza in mi povzroča probleme s sladkorjem ter trebušno slinavko in inzulinom. Še vedno jo uporabljam vendar zelo malo. Bolj zaradi pomanjkanja denarja za nakup večje količine ovsa, oreščkov ter semen (ekološki pomenijo kar velik finančni zalogaj) kot kaj drugega. Ko bom prišla do njih, bom gotovo jedla vse samo presno in kaljeno. Podajam primer presnega obroka, ki ga lahko jem ves čas, sem zdrava, odlično se počutim, sem sita, sem topla, lahko delam fizično delo, imam odlično prebavo, blato in urin ter menstrualna kri ne smrdijo, kot tudi ne pot.

Recept za presni obrok:

2 pesti dobro nakaljenega ovsa
10 namočenih in olupljenih mandljev ali orehov
3 žlice naseljenih sončničnih semen
3 žlice mletega in namočenega lanu
1 žlica mletega in namočenega maka
1 žlica mletega in namočenega sezama
1 strok česna
nekaj listov mladega regrata
peteršilj
zrel avokado, do dva avokada največ
kumina ali kurkuma (po okusu, lahko se izpusti ali zamenja s čim drugim)

Sestavine zmiksam z blenderjem ali paličnim mešalnikom. Ta obrok je potrebno vedno jesti svežega in ne more stati niti pol ure. Je zelo hranljv, daje moč, energijo, ne povzroča visokega glikemičnega indeksa in je zato zelo primeren za ljudi, ki imajo težave s sladkorjem. Je lahko prebavljiv, biološki in ne povzroča nobenih stranskih učinkov, če se upoštevajo oličine sestavin prilagojene na posamezen organizem. To se doseže z eksperimentiranjem in opazovanjem sebe.

Kako prepoznam težave s sladkorjem?

Težave pri nenadnem porastu sladkorja v krvi prepoznam po naslednjih znakih:

• srbenje dlani, podplatov
• vaginalne glivice
• glavobol na vrhu glave
• slaba volja
• oteženo gibanje in zastajanje vode (gosta kri, tudi menstrualna)

Če ignoriram te znake in ne psremenim ničesar, potem znaki postanejo zelo resni in sicer močno srbenje nožnice in glivice ter potemneli in nagubani, otrdeli ter odebeljeni nohti na nogah. Ko psremenim prehrano in se več gibam, ti znaki izginejo, slednji po nekaj mesecih.

Kako težave s sladkorjem odpravim?

Ne jem kuhane in predvsem ne pečene hrane. Ne jem nič predelane hrane, mok in kruha, jem samo nakaljeno in sveže. Izogibam se sladkemu sadju, ne jem nobenega predelanega sadja niti ne suhega sadja amapk jagodičje in divje sadje ter gozdne sadeže.

Predvsem pa poudarjam, da je sladkor energija in ga je potrebno nujno porabiti, zato tako hrano jem pred fizično aktivnostjo. Več kot sem kativna in delam napotrno, bolj sem zdrava tako da zdrava hrana brez goibanja ne pomaga.

Težave z oksalno kislino

Ker jem divjo samoniklo hrano zaradi železa in drugih rudnin ter mineralov, vendo obstaja možnost, da imam preveč oksalne kisline, kar vpliva na delovanje ledvic in kristale v urinu. Da imam težave z oksalno kislino vem, če ne morem iti na vodo, če mi voda v mehurju zastaja, če me boli v okolici mehurja, če imam krče v nogah in mišicah tudi po celotnem telesu.

Težavam z oksalno kislino se izognem tako, da se naučim, katere rastline imajo veliko oksalne kisline in jih jem zmerno v omejenih količinah, včeraj sem se naučila, da to velja tudi za grah. Veliko oksalne kisline imajo na primer temno zelena zelenjava, največ špinača pa koprive pa ravno to potrebujem za železo. Ena od rešitev je tudi, da tako zelenjavo posušim in jo še enkrat namočim za uporabo, s čimer učinek oksalne kisline malo zmanjšam.

In še nasvet: ljudje smo med seboj različni zato vse poreikzušajte na sebi sami in videli boste, kako to deluje pri vas. Brez znanja pa tudi ne gre. Priporočam obnovo osnovnošolske in srednješolske kemije, fizike in biologije ter kako dobro knjigo o rastlinah kot jih imata dr. Tomaž Petauer in Samo kreft.

Imam tri želje, za katere upam, da mi jih zlata ribica izpolni: da bi imela svojo zemljo za predelavo hrane, če se le da v občini Kobarid; da bi imela zanesljiv avto s katerim lahko pripeljem stvari sebi in drugim in se vozim po hribih; da me država pusti na miru in mi ne bi iblo treba plačevati davkov ter obveznih prispevkov.

Presna ali kuhana hrana, to je zdaj vprašanje?

Leto je naokoli in zopet objavljam svoje izkušnje s hrano. Zdaj imam bolj zanesljive rezultate, ki pa se seveda spreminjajo, saj se spreminjajo predvsem pogoji, kot je moje zdravje, starost, dosegljivost hrane ... Zopet je zima, leto kasneje, torej piše se koledarsko leto 2017. V tem članku bom objavila lastne izkušnje s presno in kuhano hrano, vitaminskim kompleksom B12, kalčki, sadjem, maščobami in psiho. Začela bom tudi odgovarjati na vaša vprašanja z namenom, da morebiti komu odgovori pomagajo pri lastnem zdravju. Rezultati eksperimentov pa izhajajo iz treh oseb srednjih let in nekaj starejših oseb. Pridružila se nam je še mlajša oseba, kar na s zelo veseli, saj se vedno več mladih spopada z boleznimi, slabim zdravjem in počutjem. Upoštevam pa zgolj rezultate tistih oseb, ki se dosledno držijo mojih navodil za prehrano, gibanje in psiho, saj je nasprotno zelo težko stanje popraviti.

Ali naj je družina redne obroke ob uri?

Moj odgovor je, da ne. Izkušnje namreč kažejo, da vsak od nas potrebuje ob določenem času točno določene snovi in ga potegne določena hrana. Potegne pa nas tudi hrana, ki zasvoji. Katera hrana je to, nam da vedeti um, ko se naučimo nekaj osnov glede biologije, fizike in kemije. Vsak človek bi se moral ukvarjati s seboj sam, z lastnim zdravjem in prehrano, psiho in gibanjem. Eno leto že osebi, ki bivava skupaj, pripraviva obroke ali vsak za sebe, ko nama to ustreza, ali skupaj. Včasih nama ustreza enaka hrana, dostikrat ne in takrat se dogovoriva, kdo in kdaj bo kaj pripravil, če se ne moreva dogovoriti, pripraviva vsak za sebe. Največjo škodo si narediva, če se siliva. S tem načinom se nama zdravje izboljšuje, kot tudi odnos drug do drugega, občutek svobode in odgovornosti do sebe.

Rezultati presnega eksperimenta ...

Še enkrat naj se lepo zahvalim vsem, ki ste pomagali pri eksperimentu z donacijami hrane. Domačini Kanalskega Kolovrata smo se tako navadili na izmenjavo, da nam prav ničesar ne manjka, ker si med seboj izmenjujemo, kar pridelamo. Dokler pa še nisem imela svojih možnosti, so mi pa kmetije darovale marsikaj za pod zob.

Kaj sem se iz tega naučila. Nekaj zelo zelo pomembnega. Hrana, ki sem jo kupovala v trgovinah, me ni zadovoljila. Bila sem lačna in zdravje ni napredovalo. Tukaj ni nobene skrivnosti ampak dejstvo, vedenje, da je hrana, ki raste v zdravni zemlji biološka. Biološka hrana pa pomeni, da ni samo hranljiva, ampak vsebuje biološke elemente življenja. Torej sem se še morala naučiti pravilno kmetovati, da sem pridobila res zdravo, hranljivo in biološko hrano. Sedaj kmetujem brez oranja, na naraven način, samo z rastlinami, popolnoma brez živalskih elementov, če izvzamemo seveda divje živali. V zemlji, kjer pridelujem svojo hrano, je dovolj mikroorganizmov in verjetno bi znalo biti da tudi bakterij B12. To bi zagotovo vedela, če bi zemljo analizirali.

Korenček, sezam in mak je recept za zdrave kosti.

Bržota.

Jesenski pridelek: mlad fižol in feferoni - vsebuje dosti beljakovin.

Krompir pobiram do štirikrat na leto.

Zakaj ne jem hrane iz trgovin?

Sčasoma sem ugotovila, katera hrana se dobro prebavlja in je v redu. Enaka hrana, na primer stročnice in žitarice ter semena, je imela na nas zelo različne učinke, odvisno, kako je bila pridelana. Čeprav je na primer v velikih centrih mogoče dobiti ekološko hrano s certifikatom, se ni obnesla razen znamka Biotop. Če kupujem, potem poiščem to, tudi Demeter pa še kakšna se najde, najraje pa kupim ali menjam direktno od kmetov, kjer zares vidim in vem, kdo in kako je hrano pridelal. Hrana se namreč različno skuha in tudi različno prebavlja, nekatera povzroča močna zaprtja črevesja in slabo prebavo ter s tem tudi slabo počutje, nervozo in celo stres. Kalila sem na primer različne ovse. Zelo dobro kalita ovsa Vila natura in Biotop, medtem ko je oves z Ekološke kmetije Darja naravnost fantastičen. Pšenica z Ekološke kmetije Potočnik se mi je tudi prav odlično obnesla tako za kalit, kot za rastlinsko mleko in kuhanje.

Dehidrirano hrano namočim, veliko kalim.

Nakaljen oves Vila natura se super obnese, z Ekološke kmetije Darja pa je naravnost fantastičen in kali najhitreje, kar pomeni, da je najbolj biološki, svež ter prav pridelan.

Zakaj jem presno in ne uporabljam hladilnika?

Logično je bilo, da če jem neobdelano hrano, doma pridelano, da je to najbolj zdravo. Zato je ne shranjujem v hladilniku niti v skrinji, saj oba iz hrane črpata fotone, ki so prišli v pravilno pridelano hrano s pomočjo sonca in pomenijo življenje. Hladilnik dobesedno iz hrane jemlje življenje, svetlobo, toploto in zato lahko hladi. Po tej logiki sem jedla samo presno hrano.

Že lani sem pisala, da se presni eksperiment ni najbolje končal. Nekaj mesecev uživanja presne hrane je dalo res dobre rezultate, nato pa šok. Pri obeh osebah so se pojavili znaki kot pri sladkorni bolezni. Pojasnilo strokovnjaka je bilo, da gre verjetno za to, da ker ima peresna hrana encime, ki jih seveda nujno potrebujemo, je nehala delovati trebušna slinavka. Slednja je pri ljudeh malo drugačna kot pri živalih, zato naj bi ljudje uživali tudi nekaj kuhane hrane. Torej presno hrano sem v prehrani obdržala, saj je nujno potrebna zaradi encimov in vitaminov, ki se s kuhanjem uničijo.

Najbolj biološka hrana, ki jo lahko človek uživa, so nakaljena semena kot so pšenica, oves, sončnična semena in druge. To hrano v majhnih količinah dodajam vsakemu obroku, še posebej pozimi, ko ni na razpolago sveže mlade zelenjave, sadja in samoniklih divjih rastlin. Slednje so obvezen del moje prehrane zaradi rudnin. Pozimi jem posušene, ki jih naberem preko leta in pravilno posušim. Preden jih jem, jih strem in namočim. Dostikrat jih zmeljem v prah, odvisno od rastline. Takrat se izgubi nekaj encimov vendar so drugi učinki.

Rumena leča, ohrovt in korenček + nekaj česna ali čebule in surova paprika.

Krvni izvidi so super ali kako kuham?

Po presni izkušnji sem zopet začela jesti tudi kuhano hrano. Že na začetku naj povem, da mi pečena hrana v nobenem primeru ne ustreza, kot tudi ne drugim osebam v preizkusu. Vsi imamo čuden glavobol v čelnem režnju in to takoj po zaužiti pečeni hrani. Kuhano hrano pa jem tako, da jo prekuham zelo malo, da še hrusta. Stročnice prekuham obvezno, saj surove vsebujejo strupe. Kali se jih ne.

Zadnji krvni izvidi so naravnost fantastični, pravzaprav lahko celo rečem, da glede na novodobne norme, ki so višje kot pred dvajsetimi leti, bi lahko imela celo vsega malo premalo. Dejansko pa sem zdrava bolj kot kdajkoli prej in enako kot so bili nekoč ljudje v rajnki Jugoslaviji.

Pri uživanju kuhane in tudi presne hrane pazim na to, da ne jem več kot tri različne vrste hrane v enem obroku. Medtem ko pazim na to, da preko dneva ter tedna in meseca jem zelo raznovrstno hrano. Namen je, da dobim vse snovi, ki jih potrebujem za zdravo življenje.

Pri vsakem obroku, kjer hrano kuham, to vrsto hrano jem zraven tudi surovo zaradi encimov. Primer so lahko krompir, zelje, repa ... če jih kuham, tej hrani na koncu, ko je kuhana in malo ohlajena, dodam drobno narezana koščke iste hrane. Zadostuje že ena do dve jušni žlici surove hrane.

Kuhana cvetača + nekaj surove cvetače + namočena mleta lanena semena.

Iz zgornje slike je razvidno, da kuham v steklenih posodah. Tudi to sme ugotovila, da vpliva na kemijsko strukturo hrane. Tudi glinena posoda je super, je pa pri taki posodi treba biti previden, iz česa je narejen premaz in kako je obdelan, da ne prihaja do uhajanja strupenih snovi v hrano. Izogibam se kovini. Če ni drugega, pa je tudi to dobro. Ne uporabljam pa teflona.

Naj omenim še to, da ni vseeno, s kakšno vodo se hrana kuha in katera toplota jo segreje. Najbolje se mi obnese izvirska voda, predvsem gorenjska. Najboljšo toploto pa oddaja les. Če se le da se izogibam plinu in še najbolj indukcijski ter steklokeramični plošči.

Drva so za kuhanje najboljša.

Katere hrane nikoli ne jem saj direktno vpliva na slabo počutje?

Nikoli ne jem nobene predelane hrane. Med to spadajo kruhi, slaščice, trgovinski namazi, tofuji, sejtani in podobno, trgovinski sokovi, smetane, olja, moke, kis in še vse ostalo, kar se da kupiti.

Ne uporabljam kuhinjske soli. Takoj, ko je v hrani, mi ledvica ne nehajo dobro in se mi nabere voda  v telesu, še posebej, če je zraven kaj kislega, dvigne se mi pritisk in srce začne noro razbijati. Uporalbjam pa organske soli kot so Mehurjasta haloga in lišaji, ki rastejo na apnencu.

Ne uporabljam sladkorjev in medu.

Ne uporabljam mok, če je že treba kaj zmleti, zmeljem sama na grobo, ponavadi kar z Boshevim mlinčkom za kavo. Pri tem največkrat uničim pokrove, vendar so na Boshevih servisi tako prijazni, da že vedo, da se vsake toliko oglasim po kak pokrov in mi ga podarijo, če jim ostane od pokvarjenih mlinčkov.

Ne uporabljam nobene hrane živalskega izvora vključno z medom. Še najbolj se izogibam mlečnim izdelkom.

Nikoli ne uživam nobenega alkohola, saj ga je zadosti v sadju. Zato tudi ne uživam vode, ko jem sadje oz. nasploh pred in po obrokih. Vodo, izvirsko, uživam le, če sem zares žejna. Raje jem juhe in sadje ter zelenjavo.

Ne uživam strupenih rastlin kot je por.

Ne jem surovih stročnic.

Ne jem gob, ker so čistilci gozda in vsebujejo umazanijo, ki so jo prečistile.

Kako vem, da je moja prebava v redu?

Če prebava ni v redu potem se telo zastruplja. Tudi sama sem verjela kot mnogi, da če grem vsaj enkrat na dan na veliko potrebo, da je moja prebava v redu. Žal je tako prepričanje zelo zmotno. Danes vem, da če se ne morem dobro premikati, je kriva prebava. Če imam krče, tudi menstrualne, je problem prebava. Če imama glavobol, je problem prebava. Vsako slabo počutje, je povezano s prebavo.

Če iz človeka hrana ne gre ven od 2 do 12 ur, je to že alarmantno, pomeni, da v telesu hrana zastaja, gnije in povzroča bolezni. Da bi ugotovili, ali prebava dobro deluje, je najbolje preizkusiti tako, da se poje surova ali na pol kuhana domača pesa in se opazuje, kdaj gre ven rdeče blato. Kdaj začne in kdaj se to neha. Tudi če bi pojedli cela koruzna ali druga večja zrna, bi se to videlo. a preizkus je kar zanesljiv.

Menstrualni krči in slabost ...

Nekoč sem imela velike težave z menstruacijo. Hude krče, močne krvavitve, ki se mi niso ustavile. Veliko sem bruhala, ležala, nisem mogla misliti, hoditi, ne jesti ne dihati.

Danes je vse v redu. Če se mi pojavi izredna ali močnejša krvavitev je to izključno zaradi stresa. Sem pa pazljiva pri prehrani, ko se menstruacija približa in sicer naredim naslednje.

Ko vem, da menstruacija bo, takrat jem zelo lahko hrano, količino zmanjšam in vse zmiksam s paličnim mešalnikom. Če bi bila dovolj potrpežljiva in bi vse zgrizla do sokov, potem mi tega ne bi bilo treba narediti. Pravzaprav bi to bilo za mojo prebavo celo idealno.

Podajam primer obroka pred in med menstruacijo, ki ne povzroča nobenih težav. Običajno si naredim dva krompirja in malo zelja. Ko na kratko skuham, 5 do 10 minut (odvisno od krompirja), to malo ohladim in s paličnim mešalnikom zmiksam skupaj z nekaj malega surovega krompirja in zelja. Običajno dodam dosti (3 jušne žlice) mletega in čez noč namočenega lanu, ki prebavo še pospeši.

Za pomiritev uporabim kamilico in kumino.

Da ne pride do slabosti in bruhanja se še tri dni prej in med menstruacijo izogibam maščobam.

Kaj je z maščobami?

Maščobe so seveda nujno potrebne vendar v majhnih količinah. Dejansko vsega potrebujemo v zelo majhnih količinah. Da bi dobila maščobe uporabljam namočene oreščke, semena in avokado, ki odlično nadomesti tudi jajca. Ga je pa treba znati izbrati in dozoreti. Nikoli ne uporabljam predelane maščobe kot so olja, saj ne vsebujejo encimov in so po treh tednih dejansko mrtvi ter neprebavljivi. Da bi jih oživeli, bi morali dodajati encime, kar pomeni na primer posušene zmlete oljčne liste. Posušena rastlinska hrana namreč encime še vedno vsebuje in ko jo namočimo celice oživijo. Če jih meljemo sicer nekaj tega razbijemo, nekaj pa ostane.

Maščob uživamo v zelo majhnih količinah, ker drugače slabo vplivajo tako na prebavo kot ožilje. To enako velja za maščobe rastlinskega kot živalskega izvora.

Kaj pa B12?

B12 je nekaj res kompliciranega, ne gre niti za vitamin, niti za kompleks vitaminov, pravzaprav gre za bakterijo ki vse skupaj povzroča, če povem res res zelo preprosto. Če preberete nekaj strokovnih člankov boste malo pokukali v to tematiko. Sama sem se s tem srečala, ker so preiskave pri meni pokazale hudo pomanjkanje tega vitamina in sicer pod 61 kar je pod mejo merljivosti. S tem se ni za igrati zato sem se resno lotila raziskave. Nisem sprejela injekcij iz preprostega razloga, ker nisem mogla ugotoviti njihovega izvora. Izkušnje od prej so mi pa narekovale, da če mi niso mogli z zdravili pozdraviti železa in anemije, potem tudi to ne bo pomagalo.

Iz strokovnih člankov in ker sem srečala točno tako družino v živo, sem ugotovila, da ima pomanjkanje B12 veliko ljudi neglede na vrsto prehrane. Nekdo, ki se rastlinsko prehranjuje, bi B12 moral dobiti iz rastlin in ga tudi dobi, če so prav gojene, če rastejo v naravnem okolju, to celo pomeni, da ne bi smela biti zemlja orana. Tam B12 namreč ni. Raziskava mi je pokazala, da obstajajo ljudje, ki sicer imajo B12 dovolj v telesu, ne prehaja pa v kri in sebe sem prištela med slednje, kajti moja kri je zares zdrava in imama dovolj folne kisline. Zato B12 ne bi smel primanjkovati. Ugotovila sem, da nekatera zdravila in bolezni povzročajo to, da B12 ne more preiti v kri.

Ker zdravil ne jemljem je torej lahko le slednje, imam neko hibo, napako ali celo bolezen. Po temeljitem pogovoru s strokovnjakom in oborožena s spiskom bolezni iz strokovnega članka sem prišla do presenetljivega odkritja. Imam namreč strašne napade jedenja sladkega sadja. Fig, kakijev in drugega res sladkega sadja bi se lahko najedla po nekaj kilogramov. Razloženo mi je bilo, da s tem, ko naenkrat pojem tako velike količine sadja, začne trebušna slinavka močno brizgati inzulin in ker je tega preveč, se ustavi in ne deluje več. Tako si lahko močno poškodujem in celo uničim trebušno slinavko, mi je bilo rečeno. Takrat se mi je posvetilo, da je to vzrok, da B12 ne prehaja v mojo kri, kajti nedelovanje trebušne slinavke je lahko eden od možnih vzrokov, kot je pisalo v strokovnem članku.

In kaj zdaj? Sadju se nisem smela povsem odreči, ker vsebuje nujne vitamine. Zatorej sem to hudo razvado, zasvojenost sladkorjem in posledično pravzaprav alkoholom, morala zavestno omejiti. Na začetku je bilo težko vendar sem vztrajala in splačalo se je. Na dan sem pojedla le eno jabolko ali eno figo ali nekaj drugega. Če mi je bilo res do tega, da bi jedla še kaj od sadja, sem skušala jesti v večjih razmikih po en sadež in držala sme se tega, da ne mešam sladkorjev med seboj. Sladkorji so pravzaprav vse, tudi maščobe in tudi na primer pšenica ima veliko sladkorjev zato ne mešam pšenice s sadjem. Ravno to pa vsebuje predelana hrana kot so razne bio ploščice, ki so res slabe za zdravje.

V nekaj tednih se mi je zaradi tega zdravje zelo zelo izboljšalo. Zmanjšala sem količino sadja in povečala kalčke, ki vsebujejo B12, če je hrana prav pridelana. Nekaj B12 vsebuje tudi fermentirana hrana kot so kisla repa, zelje in fermentiran kvas, vendar meni ta hrana več ne ustreza. Raje hodim na travnike in pojem mlade neoprane regratove liste, tudi korenine, koprive in podobno divjo zelenjavo. Začela pa sem delati tudi rastlinska mleka iz žit. Ostanke žit potem posušim in nastane nek surov fermentiran malo kisel kruh, ki tudi lahko vsebuje B12. opozarjam pa, da to vsebuje gluten, ki pa ga jaz dobro prebavim.

Kako se znebiti glutena in jesti vseeno žitarice?

Odgovor je zelo preprost. Če žitarice nakalimo, potem v semenih ni več glutena. Tako hrano se lahko uporablja surovo in kuhano.

Danes sem prišla do konca inspiracije, potrebujem pa tudi spanec. Naslednjič nadaljujem še s podobnimi ugotovitvami, začnem z vašimi vprašanji ter konkretnimi recepti.