Hrana za večnost - presni eksperiment

Do sedaj lahko rečem, sem ugotovila, da je hrana močno povezana z mojim počutjem in zdravjem.

 

Hranila in živila

Spoznala sem nekaj pomembnega; hrana mora vsebovati tako hranila kot živila, ki imajo biološko vrednost. Brez tega je hrana prazna, ne daje mi energije za življenje in delo, sem utrujena, dovzetna za bolezni in brezvoljna. Vsekakor je takrat pojem preveč in nima učinka, zdi se mi bolje, da je sploh ne bi užila.

Raziskava magistrske naloge

Želim si tudi magistrsko nalogo delati na področju vpliva presne hrane na počutje in zdravje ljudi. Kako se bom tega konkretno lotila sedaj raziskujem. Hvaležna sem profesorici Trnavčevičevi, da si je vzela čas zame in mi pomaga na tej zanimivi in zahtevni poti.
Za raziskavo potrebujem veliko presne sveže hrane, največ sadja in nekaj zelenjave. Vesela bom vsakršne pomoči in donatorstva.
Že nekaj let delam na tem, da bi na različnih koncih vzgojila lastno sadje in zelenjavo, a je to dolgoročni vložek, ki zahteva veliko potrpljenja, znanja in sreče z vremenom ter lastniki zemlje. Zato si močno želim imeti nekje v hribih lastno zemljo, odmaknjeno od civilizacije, v miru z lastno čisto vodo.

Zgodovina moje prehrane

Ozreti se nazaj v zgodovino prehranjevanja je zanimivo. Še posebej, ker so s tem povezani tudi učinki in uspešnost.
Moji predniki so se večinoma prehranjevali z mesom in mlečnimi izdelki ter kuhano, predelano, vloženo, rafinirano hrano. Kar nekaj je bilo dehidrirane hrane, kruha in stročnic. Tudi mene so prehranjevali tako, že v maternici in kasneje, ko sme rastla. Rastla sem zelo hitro. Imela sem hude napade sinusov, angine, zelo krhke a debele kosti, veliko zvinov, zlomov, težko sem se gibala. Največ me je zanimalo znanje, pogovori z modrimi starejšimi in narava, v katero sem venomer uhajala in skušala bivati kar tam, v gozdu. Oboževala sem živali in se od njih učila. Danes sem za te izkušnje vesela.

Vegetarijanstvo

Že kot otrok nisem hotela jesti mesa. Po njem mi je bilo pogosto slabo in sem bruhala. V najstniških letih sem ga nehala jesti, razen rib in morskih sadežev in sem se začela prehranjevati vegetarijansko. Zelo sem bila navezana na mlečne izdelke vseh vrst, še posebej na sire. Tudi tiste, najbolj smrdljive.
Pri šestindvajsetih sem tako resno zbolela, da bi se lahko moja pot takrat tudi končala. Odločila sem se živeti, zato sem se poglobila v literaturo o zdravi prehrani. Naletela sem na knjigo, ki se je še spominjam vendar se žal ne spomnim naslova. Iz nje še danes črpam znanje, ki mi koristi pri ohranjanju zdravja. Takrat sem prešla na presno hrano, svežo, brez dodatkov. Pozdravila sem si bolezni in se obnovila tako, da sem  veljala za medicinski čudež. Od takrat naprej je moja zdravnica bolj svetovala tak način prehranjevanja kot tablete. Ko sem zašla kasneje v čustvene težave v partnerstvu, sem na tak način prehranjevanja pozabila, začela sem se zopet basati z mlečnimi izdelki in kruhom predvsem. Dokler nisem drugič zbolela tako, da mi zdravniki niso mogli več pomagati.
Zakaj je tako, sem izvedela v knjigi Kitajska študija : najcelovitejša kdajkoli izdelana študija o prehrani in osupljivih posledicah prehrane ter hujšanja na dolgoročno zdravje / T. Colin Campbell in Thomas M. Campbell II. ; [prevod SITIS]. Ta knjiga je bila zame šok in prelomnica tako v razmišljanju kot tudi življenju.

Veganstvo prvič

Kaj veganstvo pravzaprav je si vsak po svoje razlaga. Preden sem se odločila za to pot, sem dve leti preizkušala na sebi različne vrste prehranjevanja, od klasične, vegetarijanske do veganske. Najbolj se mi je obnesla veganska, vegetarijanska pa mi je povzročalo simptome, ki so mi povedali, da z mojo prebavo in telesom nekaj ni v redu. Med tem časom sem dojela, da moram študirati vse vrste znanstvene in strokovne literature, če hočem razumeti delovanje svojih celic, svoje potrebe v skladu z genetiko, ki mi jo narekuje DNK, da bom razumela reakcije mojega telesa. Hkrati sem spoznala, da to ni dovolj, da moram razumeti tudi rastline, biologijo, fiziko, kemijo in celo psihologijo, če hočem zaživeti polno, srečno življenje v večnost. Srečala sem se z mnogo neresnicami in namernimi zavajanji s strani sistema ter industrije v imenu dobička. Tako sem se odločila tudi za študij Upravljanja trajnostnega razvoja. Tik pred magistrsko sem ugotovila, da je najboljši ekonomist tisti, ki zna upravljati svoje telo tako, da živi zelo dolgo (večno). Seveda je to zaenkrat teza ali pa preprosto želja. Rezultate bo prinesel čas.

začela sem jesti vegansko, imela sem še hude zdravstvene težave in 85 kg (2011)

V dveh letih prehranjevanja z rastlinsko hrano, sem pozdravila večino bolezni, si rešila življenje in shujšala za 40 kg - skoraj za polovico. Jedla sem surovo, kuhano, pečeno, vloženo, dehidrirano in tudi nekaj predelane hrane. Verjela sem, da je tako v redu, saj se je moje življenje močno spremenilo na bolje. Zdravniški izvidi so pokazali neverjetne rezultate. Vendar, da se mi je izboljšala kri, sem morala obvezno vključiti v prehrano divje, samonikle rastline. Glede tega toplo priporočam knjige Tomaža Petauerja.

sok iz divjih rastlin in sadja

divja solata, ajvar, omaka iz semen, kokosa, sezama, lanu in česna

juha s krompirjem, ječmenom in bučkami - zeljna solata s papriko in paradižniki

kisana repa - omaka iz zelenjave in semen ter oreščkov

zelje in nakaljena pšenična semena s papriko in peteršiljem

rukola s feferoni in mlado čebulo

cvetovi dimeka, maline (plodovi in listi), kopriva in ribez

kaljena pšenica tudi pozimi (pšenična trava za solato in sočenje)

zeliščni hladni namok (čaj)

Veganstvo drugič

Ko sem se nekaj časa tako prehranjevala in je teža izginjala, vračalo se mi je zdravje, kri je postala res dobra, sem bila zadovoljna. Po nekaj časa pa sem ugotovila, da to še ni to. Nekaj težav, ki jih prej nisem videla, ker so bile druge večje, ni izginilo, kar vztrajale so. To je bil znak, da še vedno nekaj ne delam prav.

Kaj, mi je povedala knjiga Prehrana 80/10/10. Sedaj to raziskujem, neki rezultati pa se že kažejo.

Preprostost bivanja

Preprostost bivanja

Že nekaj let se ukvarjam s koščkom najete zemlje sredi urbane civilizacije pri Ljubljani. Daje mi mir in veselje. Ko se zasanjam in opazujem rastline, mimo pridrvi vlak in ropot mi do temeljev pretrese živčevje. Končno so tudi nehali graditi kanalizacijo. Opazim, da je veliko miši in voluharjev, veliko nekajletnih rastlin, tako divjih kot domačih, je suhih. Zavzdihnem, saj je davek civilizacije med deli za kanalizacijo terjal odselitev družine podlasic, ki so namesto mačk lovile glodavce. Pogrešam jih, ravnovesje je brez njih podrto.

Muc muc muc ... mama vpije in mačka, ki sta se prej delala, da lovita (v resnici je eden spal, drugi je meditiral, da lovi) sta jadrno oddirjala na večerjo briketov in mačje konzerve. Od te hrane sta debela in bolna, njuna genetika namreč narekuje, naj lovita, se giblje in jesta surovo. Čustva naše mame pa so njuno genetiko spremenila v hišni copati za božanje ter crklanje. 

Srečko največkrat ni v akciji, najbolje ulovi domačo mamo.

Alfa Gustl se dela, da lovi, ponavadi ga med tem zmoti domača mama.

Divja mačka, ki se ne pusti božati, Blackie pride sicer ponoči, žal pa ga naša mačkozavra kaj hitro prepodita. 

Že prav, da v vasi delajo kanalizacijo, saj v potok, kjer so bile nekoč ribe, raki, pižmovke, vidre in še druge živali, ni več življenja. Vsako leto pri mojem vrtu gnezdita divja raca in racman in se že dobro poznamo, a to je vse. Voda je umazana, smrdi in peče, če pride v stik s kožo. Potok je poln kemikalij in umazanije, plastike, odvrženih reči. Morda se bo potem kaj izboljšalo. Pomnim, da smo nekoč vodo zajemali iz potoka, jo pili, z njo kuhali in prali. Nismo poznali praškov, prali smo s pepelom in peskom. Otroci smo se v njej igrali in se pozimi drsali. Ne pomnim, kdaj je nazadnje zamrznila tako, da bi na njej lahko igrali hokej, kot nekoč. Najhuje je bilo, ko je bol v bližini mesar, ki je klavniške odplake spuščal direktno v potok. Nič ni pomagalo, saj je poznal ljudi na višjih položajih. Poleti smo morali imeti okna zaprta. Nekaj let, dokler mu je zdravje služilo, nismo zračili hiše. Bogastvo in poznanstva mu pri ohranjanju lastnega življenja nista pomagala.

Vendar pa, preprostost bivanja ne potrebuje kanalizacije. Ko se naučiš prav kompostirati lastno blato, je to čudovit vir hranil za rastline, najboljši možen gnoj za vrt. Tudi če lulaš na vrt je dobro, saj živali tvoj vonj zaznajo in ga spoštujejo. Na klasičnem vrtu poleg mojega srne kar rade pojedo fižol in druge pridelke, pri meni pa jih ne.

Zakaj pišem Silvinart pot do večnosti

A zakaj pišem? To me dela ustvarjalno in hkrati lahko še komu pomaga. Govorim o svojih spoznanjih glede mojega zdravja in vsega, kar je z njim povezano. Za blog sem se odločila preprosto, ker se znanje ves čas nadgrajuje in me doletavajo nova in nova spoznanja, ki lahko ovržejo tudi prejšnja, za katera sem menila, da so resnična in dokončna.

Ime mi je Silva, sebe rada imenujem z umetniškim imenom Silvina. Otroštvo sem preživela na vasi v Žabnici - Notranje Gorice pri Ljubljani. Barje je bil en čudežni močvirni svet, poln rastlin in živali, skritih presenečenj, čudes in nevarnosti, ki so za pogumnega otroka predstavljale igriv izziv in vedno je bilo vse v redu. No razen ... večkrat zlomljenih kosti, hudih napadov sinusov, kratkovidnosti ter ... čudnosti.

Najstništvo je bilo uporniško, naporno zame in okolico, vesela sem, da sem ga preživela. Po hudi bolezni sem se odločila za življenje in se lotila prenovitve vsega, kar sem do tedaj živela. Veljala sem za medicinski čudež, pa ne samo enkrat, a verjeli ali ne, čudežev ni, zgolj delo na sebi, vztrajnost in znanje. Pravilno znanje. Ga imam? Pridobivam. Že ko mislim, da imam, se pojavi nekaj novega in novega in novega ... čudim se, kako da smo ljudje tako skrenili s prave poti in gremo direktno v uničenje. Moj cilj je nasproten. Živeti dolgo in zdravo, polnovredno življenje.

Danes se z veseljem ukvarjam s študenti kot prostovoljka preko Izobraževalnega društva za medije. Končujem magisterij Upravljanja trajnostnega razvoja okolja in kulturnih virov. S ponosom povem, da sem grafična oblikovalka in še inženirka multimedije.

Po duši pa sem svobodni človek. Imam vse razen eno željo, imeti lastno veliko posest s čisto vodo v hribih, kjer bi si lahko uredila preprosto, skromno življenje. Rada bi vse delala na roke, sama in se vklopila v naravo tako, da jo razvijam in ji pomagam k še več življenja, k več zdravega zraka, vode, hrane in svobode.

V tem blogu bi rada spregovorila o svoji poti, o nekaterih knjigah, ljudeh, dogodkih, rastlinah, spanju, razmišljanju in še marsičem, kar mi je rešilo življenje.

 Taka sem sedaj ... (2015)

Silva zdrava

in takšna sem bila prej ... - Silva bolna (2011)