Čips, krekerji in majoneze

Za nami je nov eksperiment. Do sedaj se že nekaj mesecev odlično obnese prekuhan in prepražen fižol. ki na moje zdravje odlično vpliva. Nisem več presuha, tudi trebuh, ki mi je zrasel zaradi uporabe predelanih rastlinskih maščob, je počasi splahnel, gre pa res počasi. Počutim se odlično. Priprava take hrane pa terja nekaj časa in potrpežljivosti. Zato sem iskala nekaj, kar bi me rešilo v primeru, da sem nekje, kjer si ne morem pripraviti fižola, kje v mestu ali v hribih, pa da lahko kupim ali nesem s seboj. Pomislila sem na dehidrirano hrano, ki ne vsebuje žit in živalskih beljakovin, sadja in sladkorjev ter predelanih maščob. 

Takoj, ko sem se lotila iskanja take hrane, sem prišla do problema, da so večina čipsov in krekerjev narejenih iz žit, krompirja in vsebuje soli, preveč sladkorjev in drugih dodatkov, ki mi delajo težave pri prebavi. Našla sem nekaj čipsov, ki so takoj odpadli, saj so res slabo vplivali na prebavo, povzročali so mi razbijanje srca, prekomerno rast sladkorja v krvi, slabost. Sploh če sem kombinirala s majonezo, čeprav je šlo za navadno rastlinsko majonezo brez dodatkov. Ščipalo me je po želodcu in kilogrami so se mi spet začeli nalagati okoli trebuha ter bokov in zadnjice.

Na koncu so ostali pesini krekerji od Pegana. Nabavila sem jih kar nekaj in podjetje Pegan mi jih nekaj tudi doniralo. Hvala za prijazen in hiter odziv. Pesini krekerji od Pegana so edini ostali v moji prehrani, ker kljub temu, da so rahlo sladki zaradi pese, mi ne povzročajo težav s sladkorji, lahko jih kombiniram s fižolom in se tudi dokaj najem. Najbolj pa so se obnesli v naravi, ko rabim na hitro nekaj sladkorja, ki ga porabim ob naporu. Te krekerje priporočam. Vsi, ki smo v eksperimentu sodelovali, smo imeli enake rezultate. Naslednji eksperiment, ki ga preizkušamo, pa so tekočine.

Smukovi šampinjoni ali preikzus z gobami

Končal se je tudi preizkus s šampinjoni in gozdnimi gobami. Zakaj sem se lotila tega preizkusa? Ker so gobe hrana, ki ne vsebuje sladkorjev, pa so vseeno hranljive. Pro gobjem preizkusu mi je pomagalo podjetje Smuk d.o.o. iz Bevk, ki se ukvarja s profesionalnim gojenjem šampinjonov. Poznam jih že iz mladosti, vem kako se je podjetje od vsega začetka trudilo iznajti načine naravnega pridelovanja gob. 

Preden se sem obrnila na to podjetje, sem preizkusila vse šampinjone iz trgovin in najbolje se je telo odzvalo prav na Smukove. Njihove gobe so hitro, po nekaj dneh. postale zrele in stare, kar je jasen znak, da so naravne. Druge pa so še dolgo ostale bele in nedotaknjene, kar je tudi jasen znak, da nekaj ni v redu, če pa še dodam krče in slabost ter slabo počutje, potem je izid preizkusa jasen. Na koncu so ostali Smukovi puljeni šampinjoni.

Za preizlus sem rabila veliko šampinjonov, zato sem se obrnila na gospoda Smuka, ki se mi je takoj odzval. Presenetil me je s tem, da mi je donitral gajbo, v kateri je bilo že vse prirpavljeno za gojenje gob doma. Krasna zadeva za domače gobe, poceni, pa še poučno je. Če imate doma kako garažo, priporočam. Zraven sem dobila navodila, kako ravnati s šampinjoni, da bodo zrastli, saj morajo biti pogoji kar točno taki, kot jih zahtevajo gobe, sicer ne rastejo. Gospod Smuk mi je pokazal njihovo proizvodnjo, kako gobe vzgajajo in razložil postopke, ki se jih morajo držati, da lahko gobe kupimo v trgovinah. Pripročam pa, da jih greste iskat v Eurospin, kjer imajo Smukove šampinjone puljene z micelji vred in dlje zdržijo. Na začetku preizkusa sem pojedla tudi micelje. vendar ne priporočam, meni se ni obneslo.

Hkrati sem delala preizkus še s svežimi in posušenimi gozdnimi goami, še posebej z jurčki. Pa gremo najprej skozi potek preizkusa in na koncu podam še rezultate.

Že pripravljeno zemljo z micelji sem po navodilu redno zalivala in vzdrževala določeno temperaturo ter svetlost .

Čez čas so micelji pognali zgornj del gob.

In včez noč zraste šampinjon.

Drugo noč še več šampinjonov.

Tretji dan je bilo treba šampinjone že pobrati, ko so še mladi.

Lahko pa jih pustimo da dozorijo in imajo drugačem okus.

Hvala podjetju Smuk d.o.o. za učni pripomoček, šampinjoni za otroke v materinskem domu.

Delali smo juhe.

Pražili smo jih, dodajali fižol, oreščke, začimbe in naredili tudi pico.

Smukovi šampinjoni so bili zelo nasitni in če sem jih jedla same, mi niso povzročali nobene teže v želodcu. Ugotovila sem, da jih lahko pojem veliko in se jih do sitega najem. Dva meseca sem dobesedno živela samo od gob. Tudi žetev gob je bila kar trikratna in sem res lahko naredila kvaliteten preizkus. Ničesar mi ni primanjkovalo, počutila sem se dobro in kar je najlepše, nisem več imela težav s preveč sladkorja in trebušno slinavko.

Preizkus z gozdnimi gobami, predvsem jurčki pa je bil kar draga investicija, vendar se je tudi splačala. Razlika je bila v tem, da jurčki rastejo povsem naravno in se ne pustijo vzgajati v rasltinjakih. Največja prednost, ki jo vidim, je v tem, da ne pridejo v stik z živalskim gnojem. V kolikor bi bili šampinjoni vzgajani v rasltinskem humusu, kot je gozdna zemlja, bi to bila za mene čista zmaga. Jurčki so tako ostali kot začimba na mojem jedilniku, šampinjone pa priporočam tistim, ki bi radi popravili svoje zdravje, da jih preizkusite. Meni so se najbolje obnesli praženi - dehidrirani kot samostojna jed. Zgubila sem precej celulita. Pripročam pa tudi, da nekatere obroke menjate s praženim fižolom, kot sem že opisala v prejšnjem blogu. Meni se ni obneslo, da bi jedla skupaj fižol in gobe, bolje je bilo vsako posebej. Vesela bom tudi vaših preizkusov in komentarjev.

Eksperiment z žitaricami in testeninami

Zopet se je zaključilo eno izmed eksperimentalnih obdobij in sicer z žitaricami in testeninani. Smisel eksperimenta je bil v tem, da sem uživala tudi bolj takšno hrano, ki ne vsebuje dosti vode. Na začetku je bil rezultat kar v redu, globoko sem spala brez da bi hodila na vodo ponoči, ni bilo sanj in spočila sem si. Vendar so se sčasoma pojavile težave zaradi težje prebave, zapacanega črevesja in začela sem se rediti okoli pasu ter največ v trebuh. Razlika med fižoli in žitaricami ter testeninami je v tem, da so mi fižoli lepo oblikovali telo in ni prihajalo do prekomerne teže. Gradile so se mi mišice in kosti. Pri žitariccah in testeninah pa tega nisem opazila. Preizkusila sem žitne testenine in riževe. Vse so bile brez glutena, brez jajc in soje, brez dodanih soli in sladkorjev.

Še najbolj so se obnesli moji kruhki iz ovsa, ki sem jih naredila sama. Pa poglejmo kako. Nabavila sem goli oves z ekološke kmetije Darja iz Mošenj, ki se mi je do sedaj najbolj obnesel. Oves sem zmlela na grobo v kavnem mlinčku. Dodala sem malo vode in dobro premešala. Nastala je gosta zmes, ki sem jo razporedila v pekač, dodala pri nas vzgojene šampinjone in spekla v pečici. Kruhki so bili hrustljavi in nasitni. So mi pa na hitro dvignili sladkor v krvi in se naložili v salo, kar zame ni sprejemljivo. Iščem hrano, ki se v kri izloča postopoma, kar so do sedaj bili le fižoli. Najhitreje so se mi v kri izločile testenine, kar je pri meni povzročilo težko dihanje, čudno agresivno počutje, nestrpnost, bolečine v križu, trebuhu in stegnih, podivjanost hormonov, boleče prsi, zaspanost in utrujenost ter občutek lakote.

Live Q&A with Dr. Greger of NutritionFacts.org on June 28th at 1:30 pm ET.

Eksperiment z lonci za dolgotrajno kuhanje stročnic

Eksperiment s stročnicami in lonci se nadaljuje. Do sedaj sem ugotovila, da je od stročnic najboljši za mene fižol. Največje učinke imam od temnih, rjavih fižolov in sicer trenutno uporabljam konzerve edinega proizvajalca, ki ne uporablja konzervansov, saj minam izkušenj s tem, kako dolgoročno konzervansi vplivajo na zdravje. Zanimivo je to, da me ravno ta hrana najbolj nasiti, koža je odlična, vzdržujem neko normalno težo, počutim se sito in zadovoljno, krči v nogah so izginili. Ta hrana vpliva tudi na reden in ne močan menstrualni ciklus, nimam več izcedka in glivic. Težave s sladkorjem so se umaknile. Takega efekta pa ni, če uporabljam suh fižol ali druge stročnice. 

Postopek priprave hrane, ki mi pomaga, temelji na tem, da sem želela iz hrane spraviti ven čim več sladkorjev. Ugotovila sem tudi, da mi bolj ustreza, če hrana vsebuje manj vode, zato jo dehidriram s pomočjo praženja brez maščobe. Pri dolgotrajnem kuhanju fižola in potem praženju nastane problem, s katero posodo kuhati, da je hrana najbolje pripravljena in da je postopek karseda racionalen.

Preizkusila sem različno posodo, litoželezno: emajlirano, iz valjane kovine, z enojnim dnom, z dvojnim dnom, na kovinskih ploščah in brez njih na direktnem ognju ter elektriki. Žal letos nimam možnosti štedilnika na drva. Najbolj se mi je obnesla posoda iz valjane kovine z enojnim dnom. Težava je bila praženje, saj to počnem brez masti ali olja. Najmanj se je prejelo v litoželezni ponvi s teflonom. Raziskovala sem, kaj je še na razpolago in se obrnila na enega znanega proizvajalca, ki obljublja, da se hrana ne prime, da lahko pražiš brez olja, je ekonomična, se hitro segreje. Slabost je, da moram grozno paziti, kako jo pomivam, kot sem tudi morala paziti pri teflonu, že pri samem mešanju hrane. Problem se mi je zdel tudi, ker je ta proizvajalec uporabil baker, ki je strupen. Ker se mi ni odzval, sem si od neke gospe sposodila njihovo ponev in preizkusila ter ugotovila, da bi vrgla skozi okno veliko denarja, ker se je od vse posode obnesla najslabše.

In potem sem se obrnila na zastopnika posode Fiskars. Kupujem njihovo orodje, s katerim sem izjemno zadovoljna, zato sem predvidela, da kar obljubljajo pri loncih, da bo tudi držalo. Prosila sem za donacijo treh posod in roko na srce, nisem verjela, da bo kaj iz tega. Ni minilo nekaj dni, ko sem slišala na dvorišču pregovarjanje, mož je odganjal poštarico, ki mu je ponujala velik paket, češ, da tega nismo naročili. Bil je začuden, da je brezplačen. Hej, paket je zame ... in ko sva odpirala škatlo je bila v njej Fiskars posoda.

Fiskars proti drugim posodam - preizkus.

Hvala Fiskars, da mi je omogočil preizkus.

Prvo presenečenje, voda je v kapljicah.

Juhej, takoj sva jo preizkusila. In obnesla se je že prvi dan. Takoj se je segrela in segrela se je po vsej posodi enakomerno. Ves čas je vsebina vrela po vsej posodi enakomerno, mešanje ni bilo potrebno. Fižol se na dnu ni prijel kot pri ostali posodi. Ročaji niso vroči. Odličen sistem za odlivanje vode. Hrana se ni prijela. Dolgotrajno praženje pušča nekaj posledic, nekaj malega se prime vendar pa se to z lahkoto odstrani že s papirjem in s pranjem z navadno gobico. Niti drgnjenje ni potrebno. Skratka, izjemno.

Na videu se lepo vidi, kako vsebina posode enakomerno vre po vsej površini, kar pomeni, da se toplota po posodi razdeli enakomerno kljub temu, da jo ogreva plin zgolj na določenem mestu. Zato v ostali posodi hrana vre nekje bolj, drugje manj. V Fiskars posodi pa hrane ni potrebno niti mešati. Za kuhanje pa potrebujem samo eno četrtino časa kot v ostalih posodah. Tudi voda zavre v nekaj minutah, enaka emajlirana posoda posoda pa potrebuje pol ure, da zavre. Tega se nekako ne morem navaditi, da tako hitro zavre in me vedno znova preseneti.

Odlivanje je preprosto in varno. Ročaji niso segreti.

Fižol dobro prekuham, tudi če je iz konzerv, ga preperem in ponovno prekuham, zaradi česar mi ne ustvarja teže v želodcu. To velja za temne, rjave in črne fižole ter pisančke, medtem ko rdečih, zelenih in belih ne uporabljam, saj mi ne ustrezajo. S prekuhavanjem spravim iz fižola ven sladkorje in se izognem morebitnim nevšečnostim zaradi konzerviranja. Potem pa ga še prepražim, da ga dehidriram. Tako nimam plinov. Če me zažeja, pa namesto vode uporabim radensko, ki se mi je izkazala za boljšo. Video prikazuje praženje v teflonski litoželezni ponvi, kjer se dobro vidi, da se je hrana hitro prijela. Do posode Fiskars je bila to moja najboljša posoda.

Takole pa zgleda praženje v Fiskars ponvi. Hrana se kljub temu, da je močan ogenj in ne uporabljam nobene maščobe, ni prijela.

Na videu najprej lahko vidite. da je teflonsko ponev težje čistiti s papirjem, saj se je hrana dobro prijela. Na drugem videu pa boste videli, da je čiščenje Fiskars ponve dosti lažje, saj se je kljub praženju hrana prijela minimalno in gre z lahkoto stran.

Hvala donatorju, da sem lahko naredila preizkuse in da lahko sedaj uživam zdravo hrano, ki vpliva na moje zdravje in dobro počutje. To je veliko več vredno, kot ves denar tega sveta. Od zdaj naprej kupujem samo še Fiskars posodo. Toplo priporočam iz lastnih izkušenj. Preizkusite sami.

Novi ekpserimenti s stročnicami

Kot ste brali v prejšnjem članku o B12, sem ugotovila, da je moj dejanski problem delovanje trebušne slinavke in prevelike količine sladkorjev v krvi. Posledično sem lačna, premalo imam sladkorjev v celicah in kljub hrani, večji količini, sem oslabela. Zato sem se odločila narediti preizkus s stročnicami in podobnimi rastlinami. Ta preizkus še traja, imama pa neke osnovne rezultate.

Najbolj se mi je obnesel adzuki, ki je vigna - azijska stročnica. Potem sledijo temni fižoli, rdeči in pisani fižoli. Ti mi sladkor zbijejo iz. ga ne povečajo. Medtem ko se niso dobro obnesli svetli in beli fižoli. Grahi so absolutno presladki za mene. Obnese se še čičerika in pa presenetljivo soja. Črno sojo še iščem, če jo kdo ima, se priporočam. Hvala tudi vsem, ki sodelujete pri mojih eksperimentih in mi pomagate z domačimi pridelki, fižoli, ki jih vidim prvič in so stare sorte. To je šele super. Zdaj zbiram semena.

Svoje poglavje pa so lonci za kuhanje. Namreč stročnice zaradi alkaloidov ni lahko skuhati, jih je pa treba obvezno. Sem jedla tudi surove nakaljene, pa tega ne priporočam, počutje se mi je kmalu zelo poslabšalo, telo se je zastrupljalo.

Zdaj izumljam razne načine, kako stročnice čimbolje prekuhati, o tem pa kasneje, ko se dokopljem do kakovostnih loncev. Do zdaj sem uspela preizkusiti lonce in ponve raznih proizvajalcev in še najbolj so se obnesle litoželezne ter aluminijasta posoda z debelim dnom pa kotel za na ogenj. Moderna posoda z nekimi premazi, kamni in podobno pa se ni obnesla. Kar nekaj hrane sem zaradi tega vrgla proč. Če se zažge, tega nikar ne uživajte, saj je enako, kot če bi v sebe vnesli strupe. Kuham na majhnem ognju po nekaj ur, včasih cel dan in potem še prepražim hrano, da je v njej čim manj vode. Tako me stročnice ne napenjajo in mi dajejo moč, energijo, prebava je odlična in enkratna. Več pa po končanem eksperimentu.

Za pokušino pa še recept:

Izberete lahko 250 g belega ali borloti fižola. Za hitrejšo pripravo lahko uporabite konzerve, ki se pri meni niso obnesle, saj sem po tej hrani lačna. Medtem, ko če kuham naravne suhe fižole pa se nasitim.

Kuhajte na zelo majhnem ognju 2 - 5 ur. Posoda mora biti zaprta s pokrovko. Nato odcedite vsebino in prepražite do suhega, lahko skupaj z rdečo peso, olivami, kaprami, hrenom, koruzo ali gobicami. Pri tem imejte v mislih, da gobice nimajo sladkorjev, koruza pa jih ima ogromno. Včasih skuham fižole skupaj s krompirjem ali korenčkom. Če želite maščobe, lahko dodate oreščke ali avokado. Za sol pa uporabljam alge.

Črna juha: fižoli, avokado, alge, oreščki in malo aktivnega oglja. 

Fižol s koruzo in čebulo.

Čičerika, korenček, bel fižol, kapre in hren.

Bel fižol, rdeča vložena pesa in hren.

Nadaljevanje zgodbe o B12

Kot sem obljubila se zopet javljam z novimi rezultati o B12, ki so ne samo presenetili mojega osebnega zdravnika ampak so tudi mene nadvse razveselili. Dobila sem novo motivacijo in ugotovila, da moja laična teorija glede aktivnosti v zvezi z B12 očitno kar drži. Zdravnik je odstopil od ideje, da je nekaj narobe z mano, da je treba pregledati to in ono, da imam neko bolezen ... in dejal, da naj nadaljujem s tem, karkoli že počnem, ker očitno deluje in se vidiva čez eno leto. Ja, moj B12 je napredoval na 73 in se počasi, a vztrajno dviguje. Seveda je še prenizek zato se vam bom še javljala glede tega.

Kaj je moja teorija in kaj počnem? 

Menim, da mi B12 blokira ne preveč dobro delovanje trebušne slinavke s tem, ko se najem preveč sladkega, bodisi sadja ali kombinacijo sadja in maščob na primer oreščkov ali celo veganske pice, kakega eko brezglutenskega piškota in podobno. To je očitno zame neprava kombinacija, s tem očitno v telo vnašam neprave informacije oz. je moj glikemični indeks takrat previsok s čimer povzročam škodo trebušni slinavki. Moj problem menim, da je zasvojenost, ki se vleče od prej, s sladko in mastno hrano, predvsem so bili to čokolade, sladkarije, sadje in podobno.

Če ste brali moj prejšnji članek pred pol leta sem iz tega,da B12 ni bil sploh v meji merljivega prišla na 62 enot in zdaj sem dosegla še 73 enot. Kaj sem menila, da lahko storim in kako se je to obneslo?

Kot rešitev problema sem videla v tem, da sem se strogo držala količine domačega (nikakor ne kupljenega ali suhega sadja), ki sem ga zaužila naenkrat in v enem dnevu, samo dopoldan. Zelo sem se držala tudi tega, da ne jem predelane hrane ali karkoli kupljenega v trgovini. Trudila sem se ugotoviti, kako s sonaravnim načinom pridelave hrane na gredicah, ki jih obdelujem lastnoročno, obdržati B bakterije, ki so potem prisotne tudi v moji hrani, ki je ne perem pri uživanju in ne predelam ali čim manj predelam in še to izključno z malo kuhanja in nič drugega. Najprej sme tudi menila, da bom B12 pridobila dovolj s kvasom in fermentirano hrano, pa se ni obneslo. Tovrstno prehrano sem izločila iz jedilnika vendar se je B12 vseeno dvignil.

In rezultat je tukaj, brez inekcij in zdravil sem na naraven način začela pridobivati B12 izključno z domačo rastlinsko hrano. Posledica vsega tega pa je, da sem začela smrdeti po zastaranih strupih še od prej, ko sem uživala mlečne izdelke živalskega izvora, ki gredo šele sedaj ven iz mene iz celulita, po več kot desetletju veganske prehrane in načrtnega gibanja. Počutje ni ravno najboljše, saj se mi pri tem telo zastruplja, vendar vztrajam tako, da uživam več tople vode ter diuretikov, kot so peteršilj, kumina, komarček, pegasti badelj, kurkuma, radič, zvezdica in podobno, kar najdem na svojem vrtu.

Pri tem opozarjam, da se je dobro poučiti o pravilni prehrani in preizkusiti na sebi. Za začetek priporočam knjige dr. Uroša Šinigoja, ki je eden zelo redkih zdravnikov, ki se ukvarja tudi s prehrano svojih bolnikov in lahko meri konkretne rezultate na njih. Če ste na začetku poti glede spreminjanja hrane zares priporočam branje teh knjig, kot so Hrana v medicini prihodnosti, Rdeča nit zdravja, Novo zdravje; manjkajoče skrivnosti zdravega življenja. V njih boste našli čisto kratke in jedrnate ter konkretne napotke za izboljšanje svojega zdravja s pomočjo prehrane. Objavljeni so tudi recepti. Veliko govori o holesterolu ter tudi fizični aktivnosti. Mene so knjige navdušile zaradi strokovnega pristopa. Kljub temu, da jih je napisal zdravnik so zelo dobro razumljive vsakemu laiku, saj so pisane v preprostem in jasnem jeziku. Marsikaj, kar prej nisme razumela, zdaj razumeme in sem lahko zato tudi konkretno izboljšala svoje zdravje. Tukajle je še povezava do njegove spletne strani Knjigazazdravje https://www.knjigazazdravje.si/